Samo za mojo Tino, eno in edino
Objavil/a iztokgartner 20.8. 2008 pod TINA, ena in edina
Ti si moja ljubavna pesma
moja prva misao
kad me jutro probudi
ti si potreba i smisao
Ti si moja životna ljubav
neko ko me zagreva
kad je hladno i svuda je tama
ti si svetlost jedina
Trebaš mi ti, snagu mi daj
Ti budi moj početak i kraj
Umoran sam i malo me strah
Zagrli me, trebam tvoj dah
Trebaš mi ti, snagu mi daj
Budi moj put kroz trnje u raj
Kad utihnu svjetla i dim
Kad ostarim
Igralka Christina Applegate si zasluži spomenik
Objavil/a iztokgartner 20.8. 2008 pod zvezdni prah
Christina Applegate, tista simpatična punca iz serije Married With Children, ki sem jo prvič ujel leta 1991 v komediji Don’t Tell Mom the Babysitter’s Dead in ki mi je bila zelo všeč tudi v prezrti komediji The Sweetest Thing, je zame po novem junakinja. Ena izmed najbolj pogumnih žensk, kar se jih spomnim. In punca, ki bi ji rad čimprej postavil spomenik. Nesrečno Christino je kot veste usekal rak na prsih, ki ga ima njena familija v genih. Ker se je bala, da ji kemoterapija ne bo dovolj, si je dala odstraniti obe dojki in tako preprečila, da se ji rak lahko še ponovi. In pozor, kljub temu se že šali. Le nekaj dni po operaciji. In to tako, da omenja svoje prsi in obljublja, da si bo dala narediti najlepši par v Hollywoodu.
Kot sem rekel, prava junakinja in dekle, s katero se je usoda res kruto poigrala pri zelo mladih letih.
Kulti in klasike: Scarface (1983)
Objavil/a iztokgartner 20.8. 2008 pod filmski svet: kulti, klasike in ostalo
zda 1983
kriminalka
r: Brian DePalma
i: Al Pacino, Steven Bauer, Michelle Pfeiffer, Robert Logggia, Mary Elizabeth Mastrantonio, F. Murray Abraham, Harris Yulin
Film, brez katerega nebi bilo hip hop industrije.
Scarface, kičast, divji, sočen in skoraj tri ure dolg rimejk istoimenskega originala iz leta 1932, kjer je gangsterja Tonyja Montano igral Paul Muni, je v posebni DVD izdaji dobil še dokumentarec Origins of a Hip Hop Classic. Filmček, kjer Puff Daddy, Capone, Noreaga, Snoop Dogg, Eve, Method Man, Nas, Andre 3000, Jermaine Dupri, Russell Simmons, Memphis Bleek, Sean Paul, Raekwon, Trick Daddy, Fat Joe, Ghostface Killah, Fabolous in seveda Scarface iz ekipe Geto Boys, razlagajo o svojem najljubšem filmu. O filmu, ki jim je spremenil življenje. In o filmu, ki je vplival na njihove pesmi, način življenja in na imidž. Zgodba o Tonyju Montani (Al Pacino), kubanskem emigrantu, ki se v zelo kratkem času spremeni v glavnega gangsterja v mestu, v glavnega drug lorda, v glasnega, narcisoidnega, zaletavega in ostudnega kriminalca, ki misli, da je ves svet njegov (The World is Yours), je bila namreč že leta 1983 kot nalašč za kopiranje. Za posnemanje, dupliciranje in sanjarjenje, ki so ga do konca speljali številni raperji in tretjerazredni črnski filmarji (The Black Al Pacino). Tako imenovani flashy lifestyle jim je bil pisan na kožo. Tako zelo, da je leta 2003 padla celo ideja, da bi izvirni soundtrack nadomestili s hip hop uspešnicami.
Jasno, scenarij je napisal Oliver Stone, Brian DePalma pa se je režije lotil uživaško in tako, da nam Al Pacino zleze pod kožo. Da bi ga radi posnemali kljub temu, da nam gre močno na živce. Da obožujemo njegov način življenja, čeprav vemo, da se kriminal ne splača (crime doesn’t pay). In tip je res nor. Najprej se znebi svojega šefa (Robert Loggia), kokain snifa kar z ogromne bele gore na svoji mizi, se zoperstavlja celo močnejšim od sebe, teži svoji sestri Gini (Mary Elizabeth Mastrantonio), osvoji in zlomi srce privlačni Elviri Hancock (Michelle Pfeiffer) in zaživi v pravljici. V svojem svetu, svojem drogeraškem imperiju, kjer mu do živega ne more niti policija. Tip je jebeni Scarface, strah in trepet kriminalnega podzemlja, ki zaupa le samemu sebi in se ravna samo po svojih pravilih. V vrsti za režijo je stal Sidney Lumet, vlogo Mannyja Ribere, Montanove desne roke, ki ga igra Steven Bauer, pa je hotel John Travolta. Zelo poseben in dejansko sploh ne tako zelo dober film, ki ima srečo, da mu kič koristi. Da ga ravno kič spremeni v kultno robo. Da ga ravno najbolj blesavi prizori (motorna žaga, velikanska banja, zaključni masaker, restavracija…) delajo večnega, velikega in nepozabnega. In da mu koristita celo nasilje ter nenehno uporabljanje besede fuck (207 krat), ki gre na živce celo igralcem. Film, ki mu je legendarni kritik Leonard Maltin pripel najnižjo oceno, je film, ob katerem so orgazem doživeli tisti raperji, ki dajo kaj nase.
Ocena 4
Copate La Passion, Domen Kumer in Nuška Drašček
Objavil/a iztokgartner 20.8. 2008 pod Glasba
Ko sem že mislil, da so Pijamas, Domen Kumer in Sexsplosion nekaj najhujšega, kar me je zadelo v zadnjem času, sem ugotovil, da vsi trije sploh niso tako zelo slabi, če jih postavim ob bok skupini La Passion in njihovi pesmi Copata. Res je, Domen, Pijamas in Sexsplosion so za grammyja, če pred tem poslušaš Copato. Verjetno najslabši, najbolj beden in najbolj klišejski komad na svetu. Povedano drugače, če hočeš Skuter, vse kar lahko dobiš pa so La Passion, počakaj.
No ja, če prav pomislim, tudi Domen v duetu s Petro Pečovnik ni ravno daleč od Copate.
Po drugi strani pa sem pozitivno presenečen nad novo pesmijo Nuške Drašček, ki poje v hrvaščini, kar mi je zelo všeč.
Ko sem pohvalil Simobil, so se mi spet zasrali do konca in naprej.
Objavil/a iztokgartner 20.8. 2008 pod osebno in življenjsko
Pa to ni res. Malo za objavo, kjer sem dejansko pohvalil poslovanje firme Simobil, se mi je zgodila huda pizdarija. In sicer to, da so mi sredi noči in brez opozorila preprosto izklopili izhodne klice ter smsje. Pač zato, ker nisem plačal tistega računa, ki so ga poslali včeraj. Ker pač nisem isti dan skočil na banko in ga poravnal, so me vzeli za neplačnika in me zjebali. To je zelo grdo in neprofesionalno do konca. Kot da sem sam kriv, da se je zapletlo z računom. Saj so oni zamočili, se opravičili in mi poslali novega, ki bi ga plačal jutri. Ker ga nisem, so bili očitno prepričani, da ga ne bom nikoli in so me izklopili. Čeprav sem malo nazaj plačal novega, četudi so vedeli, zakaj se gre in ne glede na to, da na popravljenem ni pisalo, da ga je treba poravnati takoj. Tudi po telefonu mi niso povedali, da me bodo izklopili, če ga ne bom plačal isto sekundo. Niti mogel ga nisem, saj me ni bilo doma in sem ga iz nabiralnika potegnil šele zvečer. To je svinjarija brez primere in poslovanje, za katero jih je lahko močno sram.
Kako lahko nekoga sploh izklopijo na tak način, če vedo zakaj se gre. Če se zavedajo, da je šlo za pritožbo in da računa npač nisem plačal isti dan. To res ni fer in to me je močno razpizdilo. Tako zelo, da bi jih najraje steral v tri krasne in se prestavil nazaj na kartico. In potem se čudijo, da še vedno niso ujeli Mobitela. Na tak način ga niti ne morejo. Sram jih bodi.
Izguba
Objavil/a iztokgartner 20.8. 2008 pod osebno in življenjsko
Je mogoče, da človek izgubi nekaj, za kar je bil prepričan, da ne more izgubiti? In za kar je bilo nemogoče, da lahko izgubi? Povedano drugače, lahko človek zapravi nekaj, kar ni mogoče zapraviti? In izgubi nekaj, kar je bilo za vse večne čase njegovo?
Jaz mislim, da ne. Me pa zanima, kaj mislite vi?
Kako je Edo Maajka končno postal majka tudi zame
Objavil/a iztokgartner 19.8. 2008 pod Glasba
Da je Edo Maajka car, mi je bilo jasno že dolgo časa. Še posebej, ko sem ga videl na koncertu, kjer je ogreval KRS ONEa v Ljubljani. Toda nekako mi ni potegnil. Njegova muzika me ni prijela. Četudi sem imel nekaj njegovih komadov v svojem predvajalniku, si nisem nikoli vzel dovolj časa, da bi ga poštekal in da bi ga vzel za svojega. Zaradi tega mi je celo malce nerodno, saj vem, da je faca in da je daleč za sabo pustil tudi vse hrvaške raperje. Tudi Targeta, če hočete. Sedaj bo hvala bogu drugače. Sedaj sem v roke dobil njegov novi album Balkansko a naše, kjer so tudi Daj mi ljubav, Klimaj glavom in Volim te. Tri himne mojega letošnjega dopusta. Prav imate, Edo Maajka je tudi zame končno postal majka. Skrajni čas.
Busta Rhymez feat. Linkin Park: We Made It
Objavil/a iztokgartner 19.8. 2008 pod Glasba
Hudičevo dober komad, ki me je začel tresti že danes zjutraj in me bo kot za šalo tresel še cel mesec. Brez dvoma eden izmed komadov leta.
Drzna teorija o srečni zvezi
Objavil/a iztokgartner 19.8. 2008 pod osebno in življenjsko
Zelo dober prijatelj mi je nekoč povedal, da je zapustil dekle zavoljo dejstva, ker je hotela, da bi bilo vse po njenem. Ne v smislu, da bi bil copata, marveč v smislu, da ni hotela priznati svojih napak in da je moral pri vsakem prepiru vedno popustiti samo on. Da je priznal krivdo, četudi ni bil kriv. Da ji je dal prav, čeprav ni imela prav. In da je počel le stvari, za katere je vedel, da je ne bodo ujezile. Skratka, da je bilo vse po njenem in da je plesal tako, kot si je zamislila ona.
Upam, da se razumemo. Ne govorim o tem, da je ženska glavna in da je moški copata. Govorim o tem, da da moški ženski vedno prav samo zato, da je mir v bajti. Samo zato, da ni prepira. Torej samo zato, ker ve, da bo drugače zavrel ogenj. Se pravi, misli si svoje, na glas pa pove le tisto, kar je treba, da je ženska zadovoljna. Diplomatska in elegantna rešitev, potemtakem.
Toda pozor, je edino tak način pogoj za uspešno zvezo? So uspešne zveze le tiste, kjer se moški podredi in da ženski vedno prav? Hm, zelo drzna teorija, ki bi jo bilo dobro preveriti v praksi in pri različnih parih. Ne bom rekel, da sem delal anketo, toda po spominu pomenkovanja z različnimi pari, sem prišel do spoznanja, da je mir v hiši samo tam, kjer je ima ženska prav. Kjer se moški ne spušča v prepir in kjer utihne še preden se prepir prične. Kjer torej svoji ženski prizna napako in se dela, kot da njene napake sploh ni.
Povedano drugače, zveza, kjer je moški prav tako glasen in kjer se ne pusti jebati v glavo, bo šla k vragu. Ženska s tem namreč ne bo zadovoljna, saj ji ne bo jasno, da ji moški ne da prav in da zagovarja svoja dejstva. Da tudi od nje pričakuje opravičilo in da zahteva, da tudi ona prizna svoje napake. Ženske imajo namreč zelo prebrisano taktiko, ko pride do kreganja. Ko ga polomijo, se ne opravičijo, marveč krenejo v napad s stvarjo, kjer ga je pred časom polomil moški. Se pravi, ne mislim se opravičevati, saj si tudi ti nekoč storil isto. Ali še bolje, namesto da bi se opravičevale, raje najdejo sto razlogov, zakaj so tako reagirale, kar pomeni, da v bistvu spet grajajo svoje moške in pozabijo na bistvo, kjer bi se morale le opravičiti za svoje napačno dejanje.
In še nekaj je popolnoma ženska domena. In sicer to, da so alergične na moško jezo. Na moško povišanje glasu, ki je seveda nastalo zaradi njih0ove pizdarije. Potem seveda ni važna njihova pizdarija, marveč le to, da je bil moški živčen. Po njihovo si namreč nobena napako ne zasluži burne moške reakcije. Moški mora znati pač vse lepo in mirno prenesti. Za razliko od njih, ki podivjajo že za navadno malenkost. In še v nečem so mojstrice, te naše ženske. V tem, da ga polomijo in kao nimajo pojma, da je to moškega prizadelo. Rekoč, ah daj no, saj nisem nič takega naredila. Ali pa, joj, pa sem res packa, da sem to naredila. Bog ne daj, da bi rekel oprosti in da bi popravile napako. To jim ne gre. Po drugi strani pa so svetovni prvakinje v še enem športu. V tem, da ga polomijo in potem svoje dejanje opravičijo s tem, da to ni nič takega in da one za isto stvar ne bi prav nič sporno odreagirale. Pa četudi vedo, da bi moškega ubile, če bi jim naredil kaj takega.
Ženske rade komplicirajo. Sto na uro. Seveda le takrat, ko ni po njihovem in ko mislijo, da imajo prav. Ko jim poveš, da nimajo, je vse narobe in si največja baraba na svetu. Ženski ne smeš povedati, da se moti in da dela napako. Če ji to poveš, je ogenj v strehi. Vse kar jim namreč takšnega moški pove, vzamejo povsem napačno. Kot napad, kot atentat na njihovo osebnost. Ko se to zgodi, pa seveda postanejo feministke, ki si ne dajo dopovedati niti pikice.
Da ne bo pomote, vse kar sem zapisal, je le teorija. Le nadaljevanje ugotovitev mojega nesrečnega prijatelja, ki je razvil to drzno teorijo. Ki je prepričan, da zares uspe le zveza, kjer je vse tako kot hoče ženska in kjer moški ne sme povedati, kaj ga moti in našteti njenih napak. Če to stori, je pizdarija. Če je tiho in si misli svoje, pa je pač del zelo srečne zveze. Ženski je treba dati prav. Ženska mora imeti prav. Tako je. Tisti moški, ki to ve, bo imel srečno zvezo. Tisti, ki tega ne ve, bo trpel.
Saj res, kaj pa moški, ki to ve, a se ne da in ohranja svoj ponos ter si ne dovoli, da bi ženska srala po njem? Je ta moški prav tako obsojen na samsko življenje kot moj dober prijatelj? Je sploh mogoče ujeti srečo, če ženski ne daš prav in upaš, da bo uvidela svojo zmoto in da bo razumela, kaj za vraga ji sploh skušaš dopovedati?
No ja, rešitev je v neumni in prazni ženski, ki nima pojma, kaj se dogaja okoli nje. Taka ne bo srala in taka bo vedno priznala svoje napake. Toda kaj bomo s tako. Taka je dolgočasna in nezanimiva. Prave moške zanimajo prave ženske. In prav to je izziv ter hkrati problem.
Huh, pa ne da so srečne samo tiste zveze, kjer je ženska tako zelo neumna, da nima pojma, kaj se dogaja okoli nje?
No ja, potem pa že raje do konca življenja tu in tam malo positnarim s svojo pametno, samozavestno in močno žensko.
Recenzije: Alien 3, Species, Outbreak
Objavil/a iztokgartner 19.8. 2008 pod filmski svet: kulti, klasike in ostalo
ALIEN 3 (zda 1992, znanstveno fantastična grozljivka, režija: David Fincher, igrajo: Sigourney Weaver, Charles Dance, Charles S. Dutton, Pete Postlethwaite, Lance Henriksen)
Korak nazaj.
Alien 3 je brez dvoma najslabši predstavnik celotne serije štirih delov te znamenite vesoljske grozljivke. Najslabši, pa vendar nikakor ne slab. Se pravi, ne tak, da ne bi bil vreden vaše pozornosti. Navsezadnje, Sigourney Weaver se obrije v živo. Po glavi, da se razumemo. Zato, da ne bi preveč vznemirjala jetnikov v strogo varovanem vesoljskem arestu bogu za hrbtom. Pa vendar ne tako zelo za hrbtom, da ga ne bi našel tudi naš osmi potnik. Naš krvoločni alien, ki ji pride tokrat še posebej blizu. Skoraj tako, da bi jo lahko polizal. Toda pozor, pusti jo pri miru. Povoha jo in odfrči stran. Jasno, Sigurney, ali če hočete, poročnica Ellen Ripley, v sebi nosi njegovega otroka. Čisto pravo pošast. Kot John Hurt v prvem delu, ki ga skuša tretji del ujeti z atmosfero. S klavstrofobijo, kamor primeša še drugi del. Torej klanje, mesarjenje in paranje nesrečnih žrtev divje pošasti, ki ne pozna milosti. Povedano drugače, Alien 3 je od prvih dveh delov pobral najslabše in naredil hud korak nazaj. Tako zelo hud, da ga ni zmogel popraviti niti zelo dober četrti del. In tako zelo hud, da je šla franšiza počasi v tri krasne. Sicer pa, ko boste videli konec, vam bo jasno, da je bil natanko tak tudi glavni namen. In da ne pozabim, osmi potnik v hitrih prizorih zgleda kot da bi bil iz železa, kar je čudno, trapasto in neprepričljivo.
Ocena 3
SPECIES (zda 1995, znanstveno fantastična grozljivka, režija: Roger Donaldson, igrajo: Natasha Henstridge, Michael Madsen, Forest Whitaker, Ben Kingsley, Alfred Molina, Marg Helgenberger, Michelle Williams)
Še vedno zelo dobra, zelo gledljiva, zelo zabavna, zelo seksi in zelo frajerska znanstveno fantastična grozljivka, po kateri se boste brez dvoma bali poljubljanja z dekleti .
Natasha Henstridge, ki kljub tejle drzni vlogi ni postala zvezda, je Sil. Pol baba, pol marsovka. Ali še bolje, pol baba, pol osmi potnik. Nora babnica z misijo, da čimprej najde moškega, ki jo bo oplodil. Jezna je, pravzaprav nedojebana in zelo besna. Jasno, Ben Kingsley, vodja ekipe, ki jo je ustvaril, jo je hotel ubiti in zastrupiti s plinom. Pač kot eksperiment, ki je šel narobe. In ki ga vlada ne potrebuje več. Prav zato pobegne iz laboratorija in se kot “Englishman in New York” navaja na naše običaje ter, kot sem že dejal, išče žrebca za oploditev. Žrebca za vroč seks, kjer pokaže tudi svoj globoki poljub. Svoj zajebani in strastni french kiss, ki mu v celotni filmski zgodovini ne boste našli para. Kul film. Vseskozi dinamičen, razgiban, zanimiv, zabaven in tak, da ga lahko gledamo vsako leto znova. Plus enkratna igralska ekipa in rosno mlada Michelle Williams, ki sem jo leta 1995 v kinu seveda zgrešil.
Ocena 4
OUTBREAK (zda 1995, drama, režija: Wolfgang Petersen, igrajo: Dustin Hoffman, Rene Russo, Morgan Freeman, Kevin Spacey, Cuba Gooding Jr., Donald Sutherland, Patrick Dempsey, Zakes Mokae)
Pozabite na ebolo, v hiši je motaba, smrtonosni virus, ki se širi tudi po zraku.
Izbruh me je leta 1995 zadel kot je treba. Tako močno, da sem si izmislil igro, da sem kašljal v neznance in se drl: “Izbruh, izbruh.” Odpelo se mi je. Kot da bi tudi jaz dobil motabo. Hudo smrtonosni virus, ki ga v ZDA prinese majhna opica. In ki ga morajo ujeti vojaški zdravnik Dustin Hoffman, njegova bivša žena Rene Russo, njegov šef Morgan Freeman, njegov sodelavec Kevin Spacey in novinec Cuba Gooding Jr. Vrhunska ekipa strokovnjakov, ki jo igra vrhunska ekipa igralcev. V zelo dobrem in še vedno prepričljivem ter zelo napetem dramskem akcionerju, ki premore ravno pravšnjo dozo realnosti, da mu verjamemo, da bi se lahko zgodil tudi v resnici. Prav imate, Dustin in Rene bi lahko posnela tudi Kramer proti Kramerju 2, kar pa ne moti, marveč daje simpatičnost in prizore, ki jih drugi podobni filmi nimajo. Izkušeni režiser Wolfgang Petersen je svoje delo opravil tako kot je treba. Popolnoma brez napak. Z dobrim tempom, pravilno montažo in napeto atmosfero, ki potegne gledalca. Povedano drugače, Izbruh je film, ki bo trajal še vrsto let. In film, ki ga današnje čase prav močno pogrešam v naših kinih.
Ocena 4 in pol
Vse najboljše, draga Madonna
Objavil/a iztokgartner 18.8. 2008 pod Happy Birthday
Uf, saj ni res pa je, toda naša draga Madonna je dva dni nazaj praznovala Abrahama. Celih petdeset let. Tega skorajda ne morem verjeti, saj se stara bolje od Sophie Loren in še vedno zgleda bolje od večine svojih tekmic. Povedano drugače, Madonna zgleda tako, kot bi morala zgledati Britney Spears. Še vedno dela trende. Ali še bolje, še vedno je trend. Ko prdne, prdnejo vse ženske na svetu. Ko se obleče v črno, pa je črnina najbolj popularna barva na planetu. Ali kot je rekla sama: “Želim postati bolj slavna od Boga.” Huh, saj res, je Madonna bolj slavna od Boga? Zdi se mi, da je prav Madonna vse tisto, kar bi moral biti Bog. In da je Bog zadnjih dvajset let nesrečen, da ni Madonna. Madonna je vse in še več. Vedno in vsak dan. Karkoli naredi, naredi dobro in tako, da vžge. Tudi sedaj, ko je že v letih in ko bi jo morale že zdavnaj poteptati mlajše pevke. Neuničljiva je. In pozor, vsako leto menja imidž. In ko ga menja, ji ne škodi, marveč koristi. Vedno se obrne po vetru in zmaga. Tudi v časih, ko vetra ni več. Madonna je mojstrica imidža, provokacije, trženja in promocije. Madonna je firma. Najbolj uspešno podjetje na svetu. Trademark, ki ga ne bo nikoli konec.
Ob vsem tem mi preostane le še to, da ji zaželim vse najboljše za rojstni dan in da jo vprašam, kdaj za vraga bo prišla koncertirat v Slovenijo.
Bravo, Rajmond, Primož & Lucija
Objavil/a iztokgartner 18.8. 2008 pod Aktualno in brez cenzure
Rajmond Debevec, ki bi s puško iz Ljubljane v Celju zadel balon na moji glavi, je ujel bronasto medaljo. Lucija Polavder, ki bi z enim samim zamahom čez hrbet zalučala Jeana Claudea Van Dammea, je prav tako osvojila bronasto medaljo. Primož Kozmus, ki bi kladivo brez težav vrgel tudi do Lune, pa je opravil s konkurenco in dobil celo zlato medaljo.
Prav imate, Sloveniji gre letos neverjetno dobro. Še malo pa bomo imeli več medalj od Američanov, Rusov in Kitajcev skupaj. Vsak dan pade kaka medalja. Včasih tudi dve na dan. In to skoraj vsaj dan. Slovenci smo letos čista bomba. In pozor, lahko bi bilo še bolje, če ga ne bi nekateri polomili. Če bi šlo vse po načrtih, bi lahko imeli še deset medalj več. Pa vendar, odlični smo. Bronasti, srebrni in zlati. Kot za šalo. Kot za hobi. Pač zato, da bomo nekaj prinesli domov. Malce nazaj Sara in Lucija, zdaj pa še Rajmond in Primož. Svaka čast. Res sem vesel njihovih uspehov. In pozor. Primož je celo zmagal. S tako lahkoto, da nisem mogel verjeti. In ko je videl, da je zmagal, se je pač nasmehnil in stopil na najvišjo stopničko. Kot pravi šampion. Kot prvi atlet v zgodovini, ki nam je sredi olimpijade zarolal Zdravljico.
Da ne bo pomote, tudi sam sem jo zapel skupaj z njim. V stoječem položaju, seveda.
Usain Bolt je car
Objavil/a iztokgartner 16.8. 2008 pod Aktualno in brez cenzure
Danes sem v Pekingu ujel finale na 100 metrov. Svojo paradno disciplino, ki sem jo od nekdaj gledal najraje. Še posebej, ko je tekel Carl Lewis, moj šampion, ki sem mu bil zvest do konca kariere. Sto metrov je pač zvezdniška disciplina. Kdor teče na 100 metrov, je faca. Še posebej, če zmaga in če podre kak rekord. Magari državnega ali osebnega. Stometraši so mi face. Nekaj posebnega je v njih. Pridejo, tečejo in grejo. V manj kot desetih sekundah je vsega konec. Toda teh deset sekund je bomba. Teh deset selund poruši vse ostale discipline, ki trajajo veliko dlje. In vedno se mi zdi, da so ti fantje po desetih sekundah bolj utrujeni kot maratonci ali kdo drug, ki se na stezi matra veliko dlje. Sto metrov je pač vojna. Borba za vsako stotinko, kjer je treba leteti kot raketa.
In Jamajčan Usain Bolt je prav danes letel kot raketa. Kaj raketa, kot zajebani gepard, ali še boljše, kot formula ena. Prav imate, če bi ga dali na progo skupaj s formulo, bi formula ostala daleč zadaj. Poba je tekel kot, da bi ga lovili divji psi. Kot da bi se mu šlo za življenje. Še posebej v zadnjih petdesetih metrih, ko sem dobil občutek, da ga je v rit pičila čebela. Ali še bolje, kot da ga je za jajca ugriznil krokodil. Dobesedno odneslo ga je pred ostale tekače. Zdelo se mi je, da vsi ostali tečejo v slow motionu, on pa v fast forwardu. In pozor, ura je pokazala 9.69. Neverjtno, vam rečem. Tip je fenomen. Če ni bil pod dopingom, mu sredi Celja postavim spomenik. Prav imate, zdaj avtomobili ne bodo šli več na konje, marveč na Bolte. Devet motherfuckin devetinšestdeset. Čas, za katerega bi ubijal tudi Car Lewis. Čas, za katerega bi ubijali vsi. Toda ujel ga je le eden. Le Usain Bolt, najhitrejši človek na svetu, ki je bil danes tako zelo hiter, da je iz mojega televizorja pihal veter.
Bravo, Usain, car si.
Lepa beseda lepo mesto najde, ali kako se je končala moja vojna s Simobilom
Objavil/a iztokgartner 16.8. 2008 pod osebno in življenjsko
Simobil je pred časom začel akcijo s posebno naročnino za dvajset evrov, kjer so pogovori in sms sporočila brezplačna cel mesec. Se pravi, plačaš dvajset evrov in lahko čvekaš in pišeš kolikor te je volja. Tudi v Telekomovo omrežje, če si ti zahoče. Dodatno plačaš le klice in smsje izven Simobila, kar je razumljivo. Ker veliko čvekam prav po telefonu in ker so bili moji računi dokaj visoki, sem ponudbo zagrabil z vsemi štirimi in zadel v polno. Cel mesec sem klical in pisal ter na koncu dobil račun za dvajset evrov. Čista bomba, vam rečem. No ja, dokler nisem naslednji mesec dobil računa za 97 evrov in pojasnilo, da sem dogovorjeno normo pač presegel.
Pa gremo lepo po vrsti. Dogovorjeno normo? What the fuck? Kakšno dogovorjeno normo neki. Fantje v celjski prodajalni so mi povedali, da je omejitev le formalnost in da naj se ne sekiram, če bi jo slučajno presegel, saj so jo postavili samo zato, če bi kdo resnično zlorabil njihovo ponudbo in recimo nateleforniral ekstremno visoko cifro. Ko mi je začel števec za preverjanje stanja kazati zelo čudne cifre, sem seveda poklical Simobilov info in dobil enako pojasnilo. Omejitev je le formalnost, kar pomeni, da lahko kličem in pišem po mili volji. Ker je stanje kljub temu raslo na zelo čuden način, se pravi tako, da se mi je kljub ugasnjenem telefonu povečevalo za pet evrov na dan, sem postal malce paničen in sem znova poklical info ter jim stvar malce bolj podobrobno pojasnil. Operater mi je pojasnil, da gre očitno za računalniško napako in da je moje stanje res pretirano ter da mi šteje pogovore, ki jih sploh nimam. Še več, ko sva vse moje klice in smsje seštela ročno, je ugotovil, da je razlika očitna in da je nekaj res narobe. Prav tako mi je povedal, da imam še veliko smsjev v dobrem in da mi jih res ne bi štelo šteti, saj imam opcijo za dvajset evrov, kjer omejitve za smsje še nisem presegel. Zagotovil mi je, da bo vse okej in da naj se ne sekiram. Da bo račun konec meseca pravilen in da lahko kličem brez panike.
Ker mi je stanje še vedno raslo, sem bil spet zaskrbljen. še posebej, ko je cifra skakala za deset evrov dnevno. Ponovno sem jih poklical in še enkrat dobil zagotovilo, da gre za njihovo napako ter da bo pri računu vse okej. Da klicev in smsjev nisem presegel. Če jih bom, pa tudi ne bo panika, saj gre res za formalnost in za omejitev, ki je bila postavljena iz drugih razlogov. Jasno, ko sem dobil račun, me je usekala kap. Vrednost je bila 97 evrov. Štelo mi je vse pogovore in vse smje. Kljub obljubam in dejstvu, da je šlo za napačno štetje stanja. Spet sem poklical info, pojasnil kaj se je zgodilo in dobil obljubo, da bo moj račun storniran in da bo moja pritožba šla naprej. Potem sem dobil položnico, kjer je bila tudi kazen za neplačanje računa, nato pa še pojasnilo direktorice, da se moja pritožba zavrne in da je prav vse moja krivda. Torej, da moram čim prej plačati račun, saj ni Simobil prav nič zagrešil.
Ker sem videl rdeče, sem se odločil za novo pritožbo, v kateri sem na dolgo in na široko opisal, kaj vse se je zgodilo. Se pravi, da so mi dali prodajalci zagotovilo, da je naročnima za dvajset evrov res neomejena. Da gre za formalno omejitev, na katero naj se ne oziram. Da se je moje stanje dvigalo iz neznanih razlogov. Da so mi fantje na infotu ročno sešteli klice in smsje ter dobili čisto drugo cifro. Da so mi vsaj trikrat dali zagotovilo, da bo vse okej in da naj kličem brez po mili volji. Da so ponudbo za dvajset evrov res reklamirali kot neomejeno. In da se vsi klici na infu snemajo, kar pomeni, da se ne lažem in da lahko vse preverijo. Še več, povedal sem jim tudi, da res nisem vedel, da bo omejitev problem in da moram paziti, če jo presežem. Prav zato sem poravnal novi račun, kjer sem jo prav tako presegel, toda ne za toliko in tako, da sem se zavedal, da grem čez, saj sem si nastavil števce za smsje in klice. Pojasnil sem jim, da sem bil res zaveden in da nisem neka pizda, ki bi jih slušalk prinesti okoli. Da je krivda torej njihova, da tega računa nikakor ne mislim plačati, da pa bom brez panike plačal vse nadaljnje, kjer bom presegel omejitev.
Nestrpno sem čakal odgovor in že pričakoval, da bodo tako kot vedno totalni debili in da ne bodo priznali svoje napake. Zmotil sem se. Nekaj dni nazaj me je poklicala neka gospa. Očitno punca z infa in mi povedala, da so moji prošnji ugodili in da moram namesto 97 evrov plačati le 27 evrov. Da res nisem mogel vedeti in da sem bil res zaveden. Punca se je v imenu Simobila opravičila, sam pa sem bil zelo vesel, da se je končalo tako elegantno in da lepa beseda v našem zajebanem svetu še vedno najde lepo mesto.
In pozor, ekipa na infu vam po novem ne bo mogla več izračunati stanja na licu mesta, saj so to možnost očitno ukinili prav zaradi mojih klicev, kjer sem jim težil, da zahtevam natančen izračun, saj računalniški kaže napačno stanje. Ta opcija je bila v igri v mojih prvih dveh klicih, potem pa so jo ukinili. S pojasnilom, da tega sedaj ne morejo več početi. Tudi prav, vseeno sem zelo zadovoljen, da se je tako končalo in da smo zakopali bojno sekiro.
Recenzije: Scoop, Beauty Shop
Objavil/a iztokgartner 15.8. 2008 pod filmske recenzije
SCOOP (zda 2006, komedija, režija: Woody Allen, igrajo: Woody Allen, Scarlett Johansson, Hugh Jackman, Ian McShane, Charles Dance, Romola Garai
Končno spet zabaven film Woodyja Allena.
Po filmih Anything Else, Melinda and Melinda in Match Point je Woody Allen spet tam, kjer mi je najbolj všeč. Pri komediji, kjer sem pokal od smeha. Seveda ne tako kot v sedemdesetih, ko mi je dal svoje najboljše filme, pa vendar tako, da sem povsem zadovoljen in da mi je Scoop pravzaprav močno všeč. Nekaj podobnega kot Hollywood Ending, njegov zadnji zabaven film pred prej omenjeno in pretirano resno trojko, kjer sem ga popolnoma izgubil in se ustrašil, da ga n ebo nikoli več našel. Woody mi je bil namreč totalni car. Najbolj smešen režiser vseh časov. Morda celo bolj od Mela Brooksa in vseh svojih sodobnikov. Dodobra sem ga izgubil že v devetdesetih, ko me je kar nekajkrat močno razočaral, do konca pa sem ga izgubil med leti 2003 in 2005, ko je posnel Melindo, Match Point in Anything Else. Tri zelo povprečne izdelke, ki bi jih lahko posnel kdorkoli. Prav zato mi je bil Scoop zakon. Končno spet film, kjer sem se zabaval. In film, ki mi je povrnil upanje v Woodyja Allena. Tudi zato, ker sem se zavoljo prizorov na ladji spomnil na klasiko Love and Death, kjer je prav tako nastopala smrt. Pač ponoven in edinstven poklon Bergmanovem Sedmem pečatu, ki ga gospod Woody kot veste obožuje. In tukaj je čarovnik Sid Waterman (Woody Allen), ki skupaj s študentko novinarstva Sondro Pransky (Scarlett Johansson) odkriva pravega morilca aristokrata Joea Strombela (Ian McShane), ki se jima prikazuje med enim izmed Sidovih najbolj spektakularnih trikov. Ki jima pove, da je pravi morilec še vedno na prostosti in da naj preverita bogatega lorda Petra Lymana (Hugh Jackman), ki je po njegovem hinavski zločinec. Zelo proprosta in vseeno zelo zabavna komedija, ki teče kot po maslu ki ji pravzaprav ne manjka čisto nič. Ter film, kjer Woody Allen končno prizna, da je prestar za mlada dekleta. Scarlett Johansson ga namreč predstavi kot svojega očeta. To pa je tudi nekaj, mar ne. Še posebej za Woodyja, ki se noče in noče postarati niti v resnici, kaj šele svojih filmih.
Ocena 4
BEAUTY SHOP (zda 2005, komedija, režija: Billie Woodruff, igrajo: Queen Latifah, Alicia Silverstone, Kevin Bacon, Mena Suvari, Andie MacDowell, Alfre Woodard)
Barbershop, ženska verzija.
Ice Cube je imel Barber Shop, Queen Latifah pa ima Beauty Shop. Zelo uspešen frizerki salon, kamor hodijo vse največje mačke njene soseke. Vse bejbe, ki dajo kaj nase in ki hočejo ujeti trend. Še posebej odkar je šla na svoje in pobrala tudi vse glavne stranke svojega bivšega šefa Jorgeja (enkratni Kevin Bacon). Prav imate, Queen Latifah je vlogo Gine igrala že v drugem delu komedije Barbershop, kar pomeni, da je Beauty Shop, ki ga je produciral Ice Cube, v bistvu le spin off. Le ženska inačica Barbershopa, ki sploh ni tako zelo slaba, kot se zdi na prvi pogled. V bistvu gre za čisto simpatično in gledljivo babjo komedijo, kjer šov seveda krade Kevin Bacon. In za film, ki si ga lahko privoščite med friziranjem svoje pričeske.
Ocena 3 in pol
Recenzije: The Chronicles of Narnia: Prince Caspian
Objavil/a iztokgartner 15.8. 2008 pod filmske recenzije
zda 2008, avantura, režija: Andrew Adamson, igrajo: Ben Barnes, Georgie Henley, Skandar Keynes, William Moseley, Anna Popplewell, Sergio Castelitto, Liam Neeson, Eddie Izzard, Tilda Swinton
Razkošno, pa vendar ne dovolj prepričljivo nadaljevanje, ki ga zmatra dejstvo, da se jemlje preveč zares.
Familija Pevensie je nazaj. Nazaj v Narnii, kjer je vse drugače kot prej. Kjer ni več pravljičnih bitij in kjer je zlobni kralj Miraz (Sergio Castellitto) ubil pravljico. Prav imate, Narnia po novem izgleda kot Slovenija. Ali še bolje, kot dežela, kjer celo zlobna Bela čarovnica Tilda Swinton nima kaj iskati. Nič čudnega, da so tečni celo škrati. In da naši mladi junaki nimajo pojma, kaj se dogaja. In pozor, v Narnio jih spravi čedni princ Caspian (Ben Barnes), ki se ne strinja z vladanjem kralja Mirza in ki hoče Narnio spet spremeniti v lepo in pravljično deželo. Če bi rekli, da drugi del Narnie ne zgleda dobro, bi usekali mimo. Toda kaj, ko ga, kot sem že dejal, nese prevelika resnost. Dejstvo, da se jemlje kot resnična zgodba. Da pozabi, da je pravljica. In da nas ne zna potegniti v dogajanje. Prav imate, nova Narnia je zelo hladen in odtujen film. Tako zelo, da se lev Aslan (Liam Neeson) pojavi šele proti koncu. Šele takrat, ko je že prepozno in ko se gledalci zavejo, da je bila prva Narnia veliko boljša.
Ocena 3
Bravo, Sara
Objavil/a iztokgartner 13.8. 2008 pod Aktualno in brez cenzure
Sara Isakovič ima srebrno medaljo. Jasno, plavala je kot riba. Hudiča, plavala je tako hitro, da je kamera skorajda ni ujela. Če bi njeno hitrost dali na cesto, bi dobili geparda. Sara je kot gepard, le da plava. Bolj frajersko od delfina, bolj divje od belega morskega psa. V pravem trenutku je ujela vrhunsko formo in snela medaljo. Do prvega mesta je zmanjkalo le nekaj stotink. Kaj vem, morda je prvo mesto spustila namerno. Samo zato, da ne bi zmagovalka preveč jokala. To bo to. Sara je dejansko osvojila zlato medaljo, le da to ve samo ona. Svaka čast. Po dolgem času sem ponosen, da sem Slovenec.
Recenzije: Kung Fu Panda
Objavil/a iztokgartner 13.8. 2008 pod filmske recenzije
zda 2008, risanka, režija: Mark Osborne & John Stevenson, glasovi: Jack Black, Dustin Hoffman, Angelina Jolie, Jackie Chan, Ian McShane, Seth Rogen, Lucy Liu, David Cross, James Hong, Dan Fogler, Michael Clarke Duncan, Wayne Knight
Beverly Hills Ninja.
Jack Black je Po. Zavaljeni, leni in štorasti panda, ki sanja o tem, da bi nekoč postal mojster borilnih veščin. Če bi mu rekli Beverly Hills Ninja, se ne bi kaj dosti zmotili. Če bi nas spomnil na Samma Hunga, pa bi prav tako zadeli v polno. No ja, če ne bi šlo za risanko, bi ga lahko igra kar Jack Black, ki ga sedaj pač samo govori in seveda uživa sto na uro. Če ste videli tisti zelo zabavni predfilm, potem veste o čem govorim. Če se spomnite, kaj vse je Jack počel v filmu Nacho Libre, pa prav tako ne boste daleč. In Kung Fu Panda je kot Beverly Hills Ninja, le da je bolj zabaven in tak, da nam zleze pod kožo. Našega Poja namreč ostareli menih proglasi za novega mesijo. Za odrešenika, za reinkarnacijo najboljšega mojstra borilnih veščin, ki naj bi Dolino miru rešil pred zlobnim leopardom Tai Lungom (Ian McShane), kateri je pravkar pobegnil iz strogo varovane ječe. Okej, toda kaj, ko Po nima pojma o kung fuju in se bori kot štorasta baba. Ali še bolje, kot štorasti panda. Prav zato žre živce legendarnemu učitelju Shifu (Dustin Hoffman), ki je upal, da bo ostareli menih odrešenika našel med njegovimi petimi najboljšimi učenci, kjer je najbolje kazalo Tigrici Angelini Jolie. Toda menih je prepričan, da je prav Po novi Tiger Warrior. Novi Bruce Lee, ali še bolje, novi Jackie Chan, ki posoja glas Opici. Pa četudi se obnaša kot Chris Farley in celo življenje kuha testenine po receptu svojega očeta. Dovolj zabavna risanka za vso družino in poduk, da se bistvo človeka skriva v njegovem srcu.
Ocena 4
Kulti in klasike: Bonnie and Clyde, Chinatown, The Yakuza
Objavil/a iztokgartner 13.8. 2008 pod filmski svet: kulti, klasike in ostalo
BONNIE AND CLYDE (zda 1967, kriminalka, režija: Arthur Penn, igrajo: Warren Beatty, Faye Dunaway, Gene Hackman, Estelle Parsons, Michael J. Pollard, Gene Wilder)
Film, ki useka še danes.
Bonnie and Clyde, ki še vedno izgleda tako, kot da bi ga posneli včeraj, ali še bolje, kot da ga bodo posneli naslednje leto, se prične z golo Faye Dunaway. Z mlado, umirjeno in privlačno natakarico Bonnie Parker, ki na dvorišču skozi okno opazi mladeniča, kateri se smuka okoli družinskega avtomobila. »Ne morem verjeti, da hočeš ukrasti avto,« se zadere Bonnie, ki nima pojma, da je spodaj Clyde Barrow, ali še bolje, Warren Beatty. Lokalni ropar, ki je pravkar zapustil arest. »Jaz lahko ta avto kupim,« ji pove samozavestni mladenič, ki v sebi skriva potencial. Divji in nemirni duh, ki očara našo Bonnie. Še preden rečeta seks, sta zaljubljena. Prvinsko, spontano in tako, da nam zlezeta pod kožo. Pa četudi bi ju morali sovražiti. In čeprav začneta zelo kmalu ropati banke ter streljati na ljudi. Kaj hočemo, konec šestdesetih, je bil čas antijunakov. Čas, ko so bili samo antijunaki pravi junaki. Če si bil baraba, so te imeli ljudje radi. Če si bil poštenjak, si bil dolgočasen. In Bonnie ter Clyde sta čistokrvna antijunaka. Mlada, divja, nemirna, uporniška in taka, da trznejo tudi mediji, ki iz njiju naredijo super zvezde in filmski material. Jasno, film je na prvih projekcijah popolnoma pogorel. Bil je preveč pogumen in za tisti čas preveč nasilen. Pač le glorifikacija nasilja, ki kvari mladino. Toda potem se je zgodil preobrat. Predvsem po zaslugi legendarne kritičarke Pauline Kael, ki je film pohvalila in si drznila zapeti hvalnico. Kina so postala nabito polna, ostalim kritikom, ki so vrteli gobec, pa je bilo seveda nerodno. Prav imate, Bonnie and Clyde je film, ki je že leta 1967 začel sedemdeseta. Obdobje najboljših in najbolj prelomnih ameriških filmov, ki trgajo še danes. Obdobje, ki se ni ponovilo nikdar več. In obdobje, ki ga je začel prav Bonnie and Clyde. Ta anti western, ali če želite, road movie. Natural Born Killers tridesetčet prej, ali še bolje, ljubezenska zgodba, kjer seks zamenjajo metki. Tako je, Clyde Barrow je namreč impotenten. »Nisem ravno ljubimec,« že na začetku pojasni razočarani Bonnie, ki jo rajca nasilje in ropanje. Njega ne rajca ničesar. Niti zvezdništvo, niti to, da postaja legenda. Bonnie ga želi imeti v sebi, on pa hoče njo le v srcu. Upornik z razlogom in ropar, ki bi mu lahko rekli tudi Robin Hood. Točno tako, Clyde Barrow nikoli ne krade revnim. Še celo med ropom se obnaša kot kavalir in osebni denar pusti pri miru. Dober film. Še vedno tekoč, navihan, zabaven, dinamičen in tak, da se prime. Kot lepilo, ki ga nikoli zares ne spraviš z obleke. Tudi zavoljo stranskih junakov. Clydeovega starejšega brata Bucka (Gene Hackman), njegove žene Blanche (z oskarjem nagrajena Estelle Parsons), malce nerodnega pomočnika C.W Mossa (Michael J. Pollard) in na jeziku pogumnega debitanta Genea Wilderja. Gledalce je leta 1967 zmotila himna nasilju, kar pomeni, da so zgrešili poanto. Ta je namreč povsem drugje. B & C namreč na koncu dobita zasluženo kazen, njuni ropi pa niso nič drugega kot odraz dolgočasnega življenja, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja napadel povprečne ljudi. In prav ti ljudje so se spremenili v kultne kriminalce, v katerih so tudi navadni smrtniki videli junake. John Dillinger, Pretty Boy Floyd, Baby Face Nelson, Machine Gun Kelly in Bonnie ter Clyde. Pisana druščina upornikov, ki bi jih izvrstno ujela tudi Billy the Kid in Jesse James. In prav James je odlična izhodiščna točka za Clydea Barrowa in Bonnie Parker. Tudi on je bil namreč zvezda časopisnih naslovnic. Tako kot Bonnie in Clyde, ki ju je na koncu pospravil prav šerif, ki si je želel oprati v javnosti oblateno ime. Tako je, šerif ju ne pospravi zato, ker bi ju moral, marveč zato, da si opere ime. Da bodo mediji o njem spet pisali tako kot je treba. Slabič. Takšen kot je bil Pat Garrett, šerif, ki je pospravil Billyja the Kida. S strelom v hrbet, da se razumemo.
Ocena 4
CHINATOWN (zda 1974, kriminalna drama, režija: Roman Polanski, igrajo: Jack Nicholson, Faye Dunaway, John Huston, Perry Lopez, John Hillerman, Diane Ladd, Roman Polanski)
Malteški sokol.
Leto 1974 je bilo leto mojega rojstva. In leto, ko je Roman Polanski po sušnem obdobju in osebnih krizah nujno potreboval uspešnico. Chinatown, nostalgičen spomin na stare dobre črnobele kriminalke, je prišel kot naročen. Kot novi Malteški sokol, ki ga je v štiridesetih režiral John Huston, ki se sedaj igra pokvarjenega magnata Noaha Crossa. Navadno pizdo, ki dela hude preglavice privatnemu detektivu J.J. Gittesu (Jack Nicholsonu), rezervnemu Philipu Marloweu, ali še bolje, Samu Spadeu, ki ga je v Sokolu igral nepozabni Humphrey Bogart. Prav imate, Chinatown je enako zapleten, kompleksen, eleganten in oster kot Malteški sokol, ali če želite, kot The Big Sleep, kjer je Marlowea prav tako igral Bogart. Je njegov poklon, ali še bolje, njegov podaljšek. Njegova barvna inačica, kjer Jack Nicholson skuša oponašati stare dobre črnobele privatne detektive. Jasno, Chinatown je čistokrvni film noir, kjer je tudi fatalka. Hladna lepotica Evelyn Cross (Faye Dunaway), ki jo razjeda grozljiva skrivnost in ki kljub temu zmeša glavo glavnemu junaku. In pozor, Jack polovico filma nosi obvezo na nosu, ki mu ga prereže prav režiser Roman Polanski. Tako kot nekoč Humphrey Bogart, le da mu ne zakriva celega obraza. Točno tako, Jack hoče biti kot Humphrey. Kot pozer, ki nima pojma, da vse okoli njega razpada. Da je Los Angeles postal kloaka pizdarij, dvojnih iger, kriminala, incesta in dreka. Ali kot mu povedo na koncu: »Pozabi Jake, to je Chinatown.« Tako je, to je Chinatown, zajebani LA, kjer zmagajo barabe in kjer so pošteni le še filmski junaki. Le še junaki romanov Raymonda Chandlerja in Dashiella Hammetta. Pa vendar, tale film me nikoli ni potegnil čisto do konca. Niti nekoč, ko sem bil premlad, da bi ga poštekal. Niti danes, ko sem ga končno poštekal. Da je dober, ni dvoma. Toda še zdaleč ni tako zelo dober kot Malteški sokol in The Big Sleep. In to je pravzaprav njegov glavni problem. Je le kopija boljših filmov. Le kopija, ki so jo že leta 1974 zasenčili originali. Nič čudnega, da zadnji stavek: »Forget it, Jake, It’s Chinatown,« zadane tako prelomno. Tako srhljivo in tako učinkovito. Kot bi nam skušal reči, da naj pozabimo, da bomo kdaj zmožni zlesti iz dreka, ki se nam je nabral pred vrati. In dreka, ki ga delajo skoraj vsi novi filmi, ki kopirajo stare dobre črnobele kriminalke. Da ne pozabim, Polanski z nožem zareže zelo sadistično. Tako, da dobimo občutek, da oponaša Mansonove podanike, ki so na podoben način razrezali njegovo nesrečno Sharon Tate. Nič čudnega, da se mu je zmešalo in da je moral pobegniti v Evropo. In prav ta nos je razlog, da se zmeša tudi našemu J. J. Gittesu. Da pade noter in da biznis spremeni v osebno vojno. »Svoj nos imam rad. Rad diham skozenj,« pojasni Ewelyn Cross, ki ji ni jasno, da ne odneha. Da ga grožnja s porezanim nosom še bolj podžge in da hoče zadevi priti do dna. Zlobni in brezkompromisni Noah Cross namreč goljufa ves LA. In to z vodo, ki je vir življenja. Tako je, Noah Cross ima v rokah življenje LAja. LA je tak, kot si ga je zamislil. In tak, da mu odgovarja. Žal tudi tak, da mu nihče ne more do živega. In prav zato tista zaključna replika udari tako zelo grdo.
Ocena 3 in pol
THE YAKUZA (zda 1975, kriminalka, režija: Sydney Pollack, igrajo: Robert Mitchum, Takakura Ken, Brian Keith, Herb Edelman, Richard Jordan)
Dolgočasna in povožena kriminalka, kjer nas usekajo tudi samuraji.
Privatni detektiv Robert Mitchum lenari v bazenu, kjer se mu pod vodo pridruži tetovirani in zelo nevarni morilec, ki ga hoče likvidirati. Čeprav Mitchuma matrajo leta, ga pravočasno opazi, splava pod vodo in ga zakolje z nožem kot prašiča. Dobra in prepričljiva sekvenca tegale preveč starega in prepočasnega dramskega krimiča, ki ga je dodobra povozil čas. Ki ga je čas pravzaprav povozil že leta 1975, ko je prvič butnil v kina. In pozor, Mitchum jo na Japonsko mahne na željo prijatelja (Brian Keith), ki mu je tamkajšnja yakuza mafija ugrabila hčerko, večji del filma pa zapravi za staro ljubezen, ki mu po dolgih letih spet segreje srce. Nostalgija mu pride prav tudi pri samuraju (Takakura Ken), ki mu je dolžan uslugo iz druge svetovne vojne in ki mu sedaj pomaga pri razbijanju mafije. Skoraj dve ure dolga in preveč lena kriminalka, ki jo lahko brez slabe vesti pustite v letu 1975.
Ocena 2
Merlene Ottey ostala doma, predor v Šentvidu pa spet zaprt
Objavil/a iztokgartner 11.8. 2008 pod Aktualno in brez cenzure
Prav ste slišali, Merlene Ottey bo ostala doma, kar pomeni, da je šla naša ekipa na Kitajsko brez nje. Samo zato, ker naša športna zveza ni pravočasno izpolnila obrazca, ki bi ji kljub prepočasnem tekaškem času omogočil nastop. To je huda sramota, zaradi katere bi nam moralo biti močno nerodno. Ker nam ni, bo nerodno meni. Nerodno, da sem državljan take blesave dežele, kjer se lahko dogajajo take blesave napake. Marlene je namreč legenda, za katero sem navijal že od otroštva, ko je kot veste tekla za Jamajko. Zakaj za vraga je postala Slovenka, mi ne bo nikdar jasno. Vem samo to, da ga je močno posrala in da so jo sedaj prva slovenski bedaki prikrajšali za delanje zgodovine. Za naslednje igre bo verjetno res prestara, tele na Kitajskem pa bi ji prišle več kot prav.
Sramota, da ni večje. Morda celo večja od predora v Šentvidu. Tistega predora, ki ga zapirajo in odpirajo bolj pogosto od zadrge na hlačah. V ponedeljek je odprt, v torek je zaprt, v sredo je spet odrt, v četrtek pa ga spet zaprejo. To se lahko zgodi samo v Sloveniji. Nikjer drugje. Če bi se kje drugje, bi letele glave. Ne zaradi moralnega odstopa, marveč zaradi odgovornosti do državljanov, ki moramo to sranje prenašati. Lepo vas prosim, saj smo vendar leta 2008, ko se kaj takšnega ne bi smelo dogajati. To je nacionalna sramota, zaradi katere bi nas morali nagnati iz Evrope. Jebeš lov na tajkune in na Bavčarjev hotel, ki raste v Portorožu, tole je razlog, da mora tale vlada odstopiti za vedno. In ja, če bi bil lastnik tistega avta, ki ga je razbil odpadel požarni zid, bi Slovenijo tožil tudi za razžalitev časti.
